KAKO SEM POSTALA "ŽENSKA"

IZPOVED MIRJAM M. KOREZ

Verjetno jih ni veliko, ki bi bili o sebi pripravljeni spregovoriti tako iskreno, kot je to storila Mirjam M. Korez v pogovoru z nami. Sicer univ. dipl. biologinja, vodja projekta »Biti Ženska« in lastnica Živa centra za nego telesa, odnosov in okolja, ki jo izredno zanimajo antropologija, psihologija in druge družbene veje, se je o ženskosti največ naučila ravno iz lastnih izkušenj. Sicer feministična zahodnjakinja, kot se opiše sama, si je že v rosnih letih obljubila, da ne bo nikoli takšna, kot njena mama. Skozi svoje partnerske odnose pa je nato osvojila najbolj dragocena znanja. Tudi to, da nekonfliktnost ni nujno pokazatelj kvalitetnega partnerstva.

Mirjam se je z vlogo sebe kot ženske v svojem življenju začela srečevati kaj hitro. Zelo jo je zanimala seksualnost, erotičnost telesa, moški, odnos z moškim, ob vsem tem pa jo je spremljala ideje o večnem in zvestem partnerstvu. „Za svojo prvo intimno izkušnjo nisem čakala na ljubezen in fanta, bila sem neučakana in radovedna. Izbrala sem postavnega tridesetletnega Makedonca, ki me je naučil kako zadovoljiti moškega. Kako naj uživam jaz, se nisem naučila“, odkrito in brez olepšavanj začne svojo pripoved. Ko je to izkušnjo takrat delila s svojo najboljšo prijateljico, se je ta zgražala. Mirjamina radovednost pa je bila potešena in je začela iskati princa na belem konju. 

Navidez popolno partnerstvo.
Njeno prvo partnerstvo je trajalo celih 7 let, od začetka gimnazije in vse tja v prva leta  študija. „Bila sem del fantove širše tradicionalne meščanske družine. Skupna praznovanja, vikend izleti na smučanje in na morje ter katoliški prazniki, ki so bili zame novost, so me zabavali. Pogovori z njegovimi starši, fantovim bratom, sorodniki in prijatelji so me izpolnjevali. Pridobivala sem socialne veščine. V svoji intimnosti sem iskala užitek v zadovoljstvu svojega fanta, sama sem občutila med seksom bore malo in se med odnosom večkrat dolgočasila. Vestno sem ponovila vse vzorce svojih staršev in vse ideje, ki so bile v duhu tistega časa.“ V odnosu je morala imeti vedno prav, vedno je imela zadnjo besedo in kar ji je bilo zelo pomembno, bila je enakopravna. „Tudi jaz sem se odločila, kot večina mojih vrstnic, da ne bom prvenstveno žena in gospodinja, kot je bila moja mama, ampak uspešna poslovna ženska. Vestno sem se učila in premišljevala o svojih pomembnih bodočih zaposlitvah. Pridno in z zadovoljstvom sem opravljala vlogo malomeščanskega dekleta, ki čaka, da se po študiju biologije poroči in ima družino. Seveda sem bila prepričana, da so v naši kulturi partnerstva izključno monogamna in večna“, se spominja. Nikoli ni pomislila, da bi prevarala svojega fanta, kaj šele, da bi on njo. „Bil je čeden, vzoren in lepo vzgojen fant. In sem sanjala, da bo to trajalo večno. Dokler me ni začel vznemirjati njegov prijatelj, ki se je z mano pogovarjal, se me dotikal, mi pomagal in me usmerjal pri mojem nadaljnjem študiju. Po dveh letih sem pokleknila in sem se kljub svojim nadzorom z njim premečkala.“

Saj to pa res ni nič hudega.
Vse od grešnega trenutka dalje jo je spremljala huda dilema, kako naprej. „Seveda sem željo po seksualnosti in privlačnosti enačila s partnerstvom in sem začela premišljevati o koncu svoje veze. Pojavilo se je tudi vprašanje, ali naj to fantu povem ali ne. In odločila sem se, da kljub vsemu povem. Kajpak je bil prizadet, mene je pa potolažil, da ni to nič hudega, ker je on že med najino vezo seksal z drugo. Vse moje iluzije so se podrle.“ Z novimi očmi in oziraje se naokoli se ji je odkril svet, ki ga do tedaj ni opazila. Svet v katerem si partnerja prikrivata svoja čustva, misli in dejanja, ki niso v skladu z monogamnostjo in pravljico o večnosti. „Zvezo sem končala, ker sem ugotovila, da mi je všeč življenje v okrilju fantove socialne strukture in si nisem znala predstavljati, da bi midva sama živela v izoliranem partnerstvu. Ostala sva dobra prijatelja. Je pa bilo boleče to, da mi partner ni nikoli ugovarjal. Ko sem govorila o zvestobi in o partnerstvu mi je prikimaval, v resnici pa je naredil drugače. Spoznala sem, da ne-konfliktnost ne pomeni strinjanja. Meni je bilo sicer dovoljeno, da povem, kar mislim, on ni nasprotoval, delal pa je po svoje.“ Odločila se je, da ima raje konflikten resničen partnerski odnos, kot pa prijaznega in lažnega.

Izživela je svoje seksualne želje.
Naslednje resno partnerstvo je bilo drugačno, pravi. „Partner je bil bolj izkušen in poslovno uspešen. Podprl me je v mojih sanjah, me naučil, kako se ženska uredi in kako si s socialno spretnostjo najdeš delo. Ker me je učil, me je popolnoma podredil in čeprav sem bila večkrat objokana, ker sem ga mogla ubogati, mi je ta izkušnja prinesla občutek ljubljenosti in varnosti.“ Takrat se je spremenila tudi njena zunanja podoba. Iz študente v kavbojkah je postala komunikativna mlada dama v „štiklih“. Spoznala je namreč, da nobenega moškega ne prepričaš z mentalnimi argumenti, ampak z senzualnostjo in urejenostjo. „Zavedela sem se, kje v odnosu med  moškim in žensko leži ženska moč. To je bilo v nasprotju z mojo vzgojo, kjer me je oče naučil, da velja samo pamet in izgled ni pomemben. In tudi v nasprotju z mojo feministično idejo o enakosti.“ Na koncu partnerstva se je počutila bolj ženstveno, bila je urejena in pripravljena na samostojno življenje. Najela si je stanovanje, sama plačevala vse račune, delala kot free-lancer in si družbo ter seksualne izkušnje izbirala po svojem okusu.
Naslednja leta so bila povezana z iskanjem alternativnih resnic, predvsem pa s študijem veganske prehrane, ženstvenosti in seksualnosti. „Disciplina pri hrani mi je pomagala, da sem se izvila iz navad, razvad, navezanosti in strahov. Dovolila pa sem si izživeti tudi svoje seksualne želje. Moški so me naučili ljubiti moje obline, celulit in dlake. Obudili so mojo seksualnost in me naučili, da je moje telo vir užitka in da varnost lahko najdem le v sebi.“ Naučila se je, da je varnost ženskega spola in da določenih stvari ne bo nikoli dobila od moških. „Preprosto zato, ker tega ne razumejo ali pa nimajo. Ker smo enostavno drugačni.“

Pričenjala je razumeti svojo mamo.
Sledilo je obdobje, ko se je navdušeno začela povezovati in družiti z ženskami. K temu je pripomogel orientalski ples, ki je že več kot 20 let del njenega življenja. „Sklenila sem zavezništvo z ženskami in jih začela spodbujati na poti raziskovanja njihove ženskosti v povezavi z delom in partnerstvom. Nastal je projekt »Biti Ženska«. Pričenjala sem razumeti svojo mamo. Vedno bolj sem postajala zadovoljna s svojim življenjem in boleča potreba po partnerstvu se je pričela topiti.“ Glede na svoje zahteve o veganstvu, duhovni disciplini in skupnemu projektu v partnerstvu je vedela, da so njene zahteve glede partnerstva visoke. „Želja in ideja, da ima moj partner duhovno vizijo, da je družbeno koristen in da bi bila lahko jaz njegova podpora, maternica, ki udejanja te vizije v fizičnem svetu, se je zdela skorajda neuresničljiva, a vedela sem, da sem raje sama kot v povprečnem partnerstvu.“ Naposled je kljub vsem svojim željam in vsem kriterijem našla partnerja zase. Poročila se je z dolgoletnim prijateljem, s katerim zdaj živita skupaj že 13 let. 

„Postala sem vse, kar sem prej sovražila.“
S poroko je napočil čas, da v dejanja in prakso spravi vsa svoja spoznanja o ženskosti in partnerstvu. „Bilo je težko. S poroko je moja lahkotnost izginila in postala sem vse, kar sem sovražila pri svoji mami. Postala sem tudi zamerljiva, ljubosumna in sem se kar naenkrat požvižgala na vizijo svojega partnerja. Na začetku sva se veliko kregala, ampak zdržala, da nisva nikoli naredila kompromisa, ampak našla rešitev, ki se je zdela obema boljša, kot to, kar sva si sama zamislila. Vedno sva postavila na prvo mesto resnico in ta je vedno pripeljala do ljubezni. Ugotovila sem, da prijaznost, ki je oropana sočutja in resnicoljubnosti pripelje le do odtujenosti. Ravno tako sem spoznala, da mora ženska skrbeti za seksualni ogenj v partnerstvu. Psihološko sem se vsak dan pripravila na seksualni odnos, kar pomeni, da sem se redno soočala z zamerami. Vsak dan!“ Poleg tega je dojela, da ima veliko moč v družini tisti, ki pripravlja hrano. Preko hrane je pričela skrbeti za zdravje in uravnovešene misli ter emocije v odnosu. „To je bil naporen trening za neukročeno feministično zahodnjakinjo! Vendar so me vsakdanje negovanje seksualnega odnosa in priprave hrane prisilile, da dokončno funkcionalno odrastem in delam, kar je dobro in prav za partnerja in ne tisto, kar bi meni trenutno ugajalo“, pravi. Kljub veliko dela, pomanjkanju časa in obremenjenosti s projekti je začutila radost, stabilnost ter varnost v svojem partnerstvu.

Manjkal je le še otrok.
Vse se ji je uresničevalo, zadovoljna je bila v partnerstvu, seksualnost je doživljala kot umetnost, imela je svoj alternativni center in plesno dvorano. Kot češnja na torti je tej popolnosti manjkal le otrok. Vendar ni mogla zanositi. „Do takrat sem bila prepričana, da je v življenju vse odvisno od mene in da lahko v celoti nadzorujem svoje življenje. Razbila se je še ena iluzija: si ženska, samo če rodiš. Bila sem čisto na dnu, izčrpala vse svoje konvencionalno in alternativno znanje, rezultata pa ni bilo. Na koncu sem preklela Boga in omagala v bolezni.“ V stavku predaje: „jaz nočem imeti več otrok, ti, dragi mož, pa se lahko odločiš kakor želiš“, je tičala njena osvoboditev. Delovna obremenjenost, ljubosumnost in tekmovalnost v smislu enakopravnosti napram moškemu, so se začele umikati in vračati se je začel sok življenja. Mož je v tistem času začel študirati antropologijo in psihoanalizo. Filozofske resnice so začele osmišljati njuna dejanja, spoznanja in osebna raziskovanja glede vloge ženske in moškega, kot tudi same ljubezni, partnerstva in zdravja.

Splavati iz enoumja.
Njena izkušnja o prebujeni ženskosti in ženski vlogi je precej drugačna, kot jo propagira duh časa. „Predpisane vloge so izginile, pravila v partnerstvu, ki jih podajajo zdajšnja umetnost, revije, filmi, znanost in novodobna duhovnost pa vodijo v propad“, opozarja in nadaljuje: „Vedno več ljudi je samskih ali pa ločenih, česar nismo mogli zaslediti pred 50 leti, ko so bile vloge jasne in navodila za partnerstvo enostavna. Seveda se je treba za svojo vlogo in dobro partnerstvo, ki je simbolna zaveza dveh funkcionalno odraslih oseb s skupnim projektom, potruditi. Le tako lahko splavamo iz enoumja, ki je značilno za množice in sijemo v temo s svojo lučjo in zgledom.“ 

POUDAREK: „Vedno sva postavila na prvo mesto resnico in ta je vedno pripeljala do ljubezni. Ugotovila sem, da prijaznost, ki je oropana sočutja in resnicoljubnosti pripelje le do odtujenosti.“ 

Tekst: LARA JELEN
Foto: ŠIMEN ZUPANČIČ