LJUBOSUMJE, emocionalna bolezen

IDENTITETA NA PREIZKUŠNJI

Ljubosumje je ena izmed najbolj temeljnih in globokih emocij, ki se, podobno kot strah pred izgubo in zapuščenostjo, nanaša na našo prvinskost. Pretrese lahko naše temelje in nas postavi na preizkušnjo lastne identitete in samovrednosti. 
Emocije so vezane na otroštvo, kjer sicer ne moremo iskati vzroka za naše vedenje, gotovo pa izkušnje iz otroštva določajo, kako bomo interpretirali svoje čustveno doživljanje. Ojdipov kompleks in Freud pravita, da ljubosumje izvira iz obdobja okoli četrtega do petega leta, ko se otrok poistoveti s staršem istega spola in je ljubosumen na starša drugega spola, ki si ga želi imeti le zase. Vsakič, ko smo kot odrasli na tem, da bomo izgubili ljubezen ljubljene osebe, pride v našem življenju do regresije v infantilno stanje in podoživimo to izključujočo ljubezen do starša. Da bi odrasli, smo se morali tej izključujoči ljubezni odpovedati in hkrati premostiti strah pred samoto in zapuščenostjo. Ko se nas polastijo občutki ljubosumja, se moramo vedno znova zavestno vračati po poti enakega procesa, ki nam omogoča, da se izvijemo iz primeža destruktivnih čustev, ki ljubezen do partnerja spreminjajo v posesivnost. Spremeniti moramo svoje navade in sofisticirati ter vzgojiti tisti svoj najgloblji primarni otroški svet.
ALI LOČITE LJUBEZEN OD POSESIVNOSTI
Najprej moramo razlikovati ljubezen od posesivnosti. Posesivnost vidi le sebe in pozna le jemanje, ne pozna daru, sprejemanja, odprtosti, zaupanja in strasti, ki jih lahko daje le ljubezen. To je odpoved samoljubju in odkrivanju sebe z namenom, da prižgemo luč transcendence, odpremo vrata v sebi, da bi lahko vstopil drugi. Ljubezen je vedno objektivna. V objektu uživamo (ga ljubimo) ali ga uporabljamo (posesivnost). Posesivnost pa je pot, ki nas popelje navzdol, v končni materialni svet, ki ne prinaša stabilnosti in varnosti, ker je podvržen času in spremenljivosti. Ljubezen je, ko ljubimo neskončno kvaliteto v objektu naše ljubezni: lepoto, božanskost, milino, intelekt, dobroto, skladnost, predanost … Če iščemo zunaj sebe kvaliteto, ki je ne prepoznamo v sebi, pa četudi Boga, pravi sveti Avguštin, eden od apostolov in utemeljiteljev krščanske ljubezni (družbene zavesti, katere del smo tudi mi sami na ozemlju Slovenije, neglede na našo versko izpoved ali ateizem), ne bomo nikoli prišli do večnosti, varnosti in absolutnega dobrega. Razpršili se bomo v zunanjem svetu in kot prosjaki prosili svoje ljubljene za koščke ljubezni in jih v njeni odsotnosti kaznovali s posesivnim vedenjem, ki kaže na pomanjkanje lastne identitete in samorealizacie, kot zrele in funkcionalno odrasle osebe. Ne moremo odrasti, dokler dopuščamo, da črpamo lastno identiteto le iz ljubezenskega odnosa. Partnerska ljubezen namreč ni zlitje dveh oseb ampak odnos. Če dve osebi vzameta ljubezen in jo ustoličita le drug v drugem, potem ni več izmenjave, je le slab poskus kraje ljubezni, ki pa ni predmet posesti ampak vseobsegajoča sila, ki povzdiguje človeka do zvezd, v njem spodbuja le dobro in prinaša v življenja ljudi in v svet vrline, ki omogočajo, da se ljubimo, podpiramo in ustvarjamo dobro v tem svetu, tu in sedaj.
ČE ŽELIMO SPOZNATI LJUBEZEN, MORAMO TUDI PREVARO
Kot vidimo, sploh ne gre za vprašanje, ali smo ljubosumni ali ne. Vsak človek ima težnjo po posesivnosti. Bolj kot se nam zdi ljubljena oseba prava in izbrana, lažji bo zdrs v infantilno stanje in po zahtevi ekskluzivnega odnosa. Ta regresija povleče na dan strah pred zapuščenostjo, kar pa oslabi samospoštovanje, in hitro se lahko znajdemo v začaranem krogu samodestrukcije in depresije. Po drugi strani pa si lahko tisti, ki vara, krepi samozavest, ki pa je skoraj vedno v domeni infantilnega narcisoidnega samoljubja, da je on tisti izbrani, kot je bil ali si je želel biti kot otrok. 
 Kakorkoli, prevara vedno postavi na laž izključujoč ekskluziven odnos. Ljubezen vedno nosi v sebi seme prevare. Prevara se lahko zgodi le sredi zaupanja, varnosti in kjer beseda ni nikoli prelomljena. To je raven otroške zavesti, kjer ni zavesti spoznanja dobrega in zlega, kjer ni razvite odrasle dualistične zavesti. Veliko ljudi vztraja na tem nivoju, saj nekaj v nas želi ostati otrok, kot pravi C. G. Jung, odklanjati vse kar je tuje ali pa vse podvreči svoji volji, ne storiti ničesar in se samo vdajati pohlepu po užitku ali moči. Gre za svojevrstno inercijo – za težnjo po vztrajanju v obstoječem stanju, na ravni zavesti, ki je nižja, ožja in bolj egoistična kakor tista na dualistični stopnji. 
Narava ljubezni, kot tudi vseh ostalih vrednot, se vedno kaže skozi dvojnost. Če želimo spoznati ljubezen, moramo tudi prevaro.
Na prevaro lahko odgovorimo z maščevanjem, zanikanjem ljubezni, ki vodi v sovraštvo, lahko se oprimemo cinizma, lahko pa zavržemo svoje najglobje vrednote in izdamo sami sebe. To vse so obrambni mehanizmi, ki nam ne vračajo samospoštovanja in nas ne postavljajo v aktivni položaj, kjer lahko začnemo iskati ključ, ki nam odpira vrata v razumevanje ljubezni in dvojne narave sveta. Še več, vse te destruktivne »rešitve« v katerih obleži večina ljudi, lahko človek celo nadgradi s paranoidnim odnosom, ki zahteva od parterja in prijateljev večno priseganje na ljubezen, varovanje skrivnosti in preizkušanje vdanosti.
KJER NI GREŠNIKA NI ŽRTVE
V krščanskem okolju in sedaj tudi v novodobni duhovnosti je ključ za rešitev dejanje odpuščanja, ki je po mojih izkušnjah le izraz egoizma, kjer nekoga, ki nas prevara ali nas kako drugače prizadene, gledamo zviška in ga obravnavamo kot grešnika. Mi pa smo po drugi strani boljši od njega in mu oprostimo. Vsekakor odpirata srce le katarza in globoko razumevanje. Ko oba partnerja sprejmeta situacijo, se po eni strani ne opravičujeta niti ne obtožujeta, saj sta pripravljena pogledati na situacijo iz drugega zornega kota, kjer ni grešnika in žrtve. Ljubezni ne moremo posedovati in ko jo zmanjka v partnerstvu jo lahko prinese le tretja oseba, z namenom ozdravitve vsega, kar je bilo v odnosu tesnobnega in zaklenjenega, vsega kar več ni dopuščalo svobode, strasti in rasti. Samo vdor nečesa novega lahko obudi sok življenja in nas prebudi iz ustaljenih navad, lažne varnosti in pogojevanja partnerja. Osvobodi nas vsega, kar je omejilo individualni osebi le na midva in ju je prikrajšalo njunih identitet, rasti zavesti in samorealizacije. Odnos namreč nisva zlita midva, odnos je vedno možen le če imamo dve zreli, funkcionalno odrasli osebi s svojo izoblikovano identiteto, ki iščeta ljubezen in namesto na infantilnega midva prisegata na zrel trikotniški odnos. Ta treta točka v partnerstvu je lahko oseba, projekt, Bog ali hobi. Ljubezen, kjer sobivata oba partnerja skupaj z Željo, ki ne bo nikoli zadovoljena. Prava ljubezen med partnerjema vedno vključuje množino. Kar pomeni, da je lahko ljubezen prava, ko ni dualna in vrača ter daje, kar se v paru ustvarja, nazaj v družbo. To pa vedno vključuje »tretjo osebo«. In tam kjer ni skrivanja, kjer si osebi dajeta svobodo, da navezujeta globje prijateljske odnose tudi z drugimi ljudmi, tam ni prevare in izdajstva.

članek Karma +, januar - februar 2018
Mirjam M. Korez, univ. dipl. biologinja
 Živa Center, projekt »Biti Ženska«